Hiša Zlatar

Hiša 218m² s pomožnimi objekti v mirnem kraju blizu Zlatarja
Prodaja se hiša večnadstropna s pomožnimi zgradbami v bližini mesta Zlatar. Postavljena v mirnem in prijetnem kraju Donja Batina, hiša zagotavlja tišino in počitek. Popolna za družine, ki iščejo ravnovesje med naravo, petjem ptic in bližino vseh pomembnih storitev. Hiša v pritličju vključuje predprostor, hodnik, kopalnico, spalnico, delovno sobo, dnevno sobo in kuhinjo s jedilno mizo – idealno za družinska srečanja, kotelnico in IZBU – primerno za organizacijo vaših stvari. Z atraktivno oblikovanimi stopnicami se povzremo v nadstropje, ki vključuje glavno kopalnico, tri prostorne spalnice, balkon (orientacija sever) in teraso (orientacija zahod). Podstrešje je v stanju Roh‑Bau in se trenutno uporablja kot dodatni prostor za shranjevanje. Posebnost te hiše so pomožne zgradbe, zidane pritlične hiše s površino približno 80 m² in garaže, ter lokacija nepremičnine – dostop je izveden po stranski cesti ob gozdu. Hiša se prodaja opremljena in v popolni funkcionalnosti, takoj vseljiva. Ogrevanje je centralno z kombiniranim plinskim bojlerjem, z vgrajenim pečjo na ložna olje (z možnostjo pretvorbe na drva) kot alternativni vir ogrevanja. Elektrika, voda, plin in septična jama so priključeni na objekt. Na 4 km od mesta Zlatar; trgovine, šole, vrtci, igrišča, banke, parki, pošta… vse na dosegu roke. Pozicija hiše: Marija Bistrica; 15 km (19 min vožnje) Zabok; 26 km ali 26 min z avtomobilom Varaždin; 41 km ali 50 min vožnje Krapina; 28 km ali približno 35 min lahke vožnje Zagreb; 39 km ali 48 min lahke vožnje z avtomobilom Zemljišče, pretežno nepravilne oblike L, 1.601 m², meri 41 metrov širine in 35 metrov dolžine v povprečju. Dokumentacija obstaja, vključuje zemljiško knjigo, gradbeno dovoljenje iz leta 1974, uporabno dovoljenje iz leta 2017 za hišo ter energetski certifikat. Pomožne zgradbe navedena dokumentacija ne zajema. Mesto Zlatar; kot najstarejši doslej znani podatek z imenom kraja se omenja posest Zlatharia v okviru družine Bedeković s konca 13. stoletja. Zlatharia je latinski oblik hrvaške besede Zlatar. Izvirna oblika imena današnjega Zlatara, kakor so jo izgovarjali ljudje, ki so takrat tam živeli, je bila Zlatarjeve ali Zlatarjevo. Obstaja več predpostavk o izvoru besede „zlato“ v imenu. Po eni naj bi bilo zlato, ki se je v preteklosti pridobivalo iz potoka, ki teče iz Ivanščice čez zlatarsko območje. Po drugi naj bi izhajalo iz imena fevdalne družine Aranjoš (arany pomeni zlato), ki je v 16. stoletju gospodarila tem prostorom. Tretja predpostavka je povezana s skrbjo, ki so jo najverjetneje Turki zakopali na Zlatarskem polju v kraju, ki se še danes imenuje „Gradine“, kar je ostalo v spominu ljudi kot nekateri objekti, ki danes niso več najdeni, a so v preteklosti obstajali. Posest „Zlatharija“ se omenja v popisih in obračunih davkov v Hrvaški v 15. in 16. stoletju, ki jih je izdal Institut za hrvaško zgodovino leta 1976, v okviru posesti plemičaste lastnine „Ostertz“ kot posest „domini Ludovici“ leta 1533, ter leta 1543 in 1544 kot posest Jurja Poljičanina. Leta 1566 „possessio Zlatar“ pripada družini Aranyassy in tukaj je ime Zlatar omenjeno v današnji obliki. V obdobju od 10. do 14. stoletja je vladala velika negotovost, zato so bili zgrajeni gradovi z močnimi zidovi na težko dostopnih višinah. Na pobočjih Ivanščice so se razprostirali: Stari Lobor, Oštrc, Belec, Melem in Greben, pod njimi pa na podnožju najstarejše cerkvene župe v Loboru, Martinščini, Belcu in Zajezdi. Župa Belec se omenja že leta 1242, župa Hrašćina, Mihovljan, Lobor in Oštrc (s sedežem v Martinščini) leta 1334, župa Zajezda pa leta 1336. Šele konec 17. in v 18. stoletju oživljajo ravnice, kjer se končajo griči in poti prenehajo biti vir strahu, ter se začne rasti pomen zlatarskega posesti. Dokaz temu je pravno vzdrževanje sejmov, ki ga je 25. junija 1659 kralj Leopold dodelil Zlatarju na prošnjo grofa Petra Keglevića. Sejem se omenja tudi leta 1433, ko je sejemno pravo od kralja Matije Korvina prejel borkovski plemič Grgur Fodroczy. Leta 1699 je središče cerkvene župe iz Martinščine preneseno v Zlatar, kjer je leta 1762 zgrajena nova župna cerkev. V tem obdobju fevdalci začnejo graditi nove, udobne stanovanjske zgradbe in se pojavijo številne kurije v samem Zlataru ter širšem območju Zlatara, v Loboru (danes Dom za odrasle), v Borkovcu (Mihanocič), v Ladislavcu (Neudorfer). V Zlataru se križajo poti, ki povezujejo Zagreb in Varaždin, obvozijo Ivanščico in Medvednico, kar Zlatarju prinaša prednost. Ena pot obvozi Medvednico z vzhoda preko Kašine, skozi Zlatar in Golubovec ter po severni strani Ivanščice proti Varaždinu, druga pa obvozi Medvednico z zahodne strani pri Podsusedu ter preko Zlatara in Belca vodi z vzhodne strani Ivanščice proti Varaždinu. V 19. stoletju se Zlatar popolnoma uveljavi kot upravno, politično, gospodarsko in kulturno središče celotnega zlatarskega kraja. Leta 1842 se začne zgodovina zlatarske osnovne šole, ki je tesno povezana z zgodovino župe. Duhovnik Ivan Gundak je šolo ustanovil leta 1666 z nakupom zemlje, na kateri je zgrajena hiša za učitelja. Leta 1862 je zgrajena nova šola. Šola je takrat bila najlepša v Hrvaškem zagorju, danes pa v njej deluje Mestna knjižnica Zlatar. Po avstro-ugarski pogodbi (1867) in madžarski-hrvaški pogodbi (1868), zlasti v času banovništva Ivana Mažuranića, Zlatar postane občinsko in okrožno središče, največji upravni vzpon doživi leta 1875, ko postane središče podžupanije, katerega status kasneje izgubi (1886), a ostane okrožno središče. Leta 1873 je v Zlataru ustanovljena prva bralnica, ki je štela približno sedemdeset članov, prvi predsednik pa je bil Đuro Rukavina. Leta 1907 je v Zlataru uveden telefon. Ustanovljena so številna društva in zveze, podružnica Hrvaškega sokola, kolesarski klub „Lastavica“ ter pevski in tamburaški zbor. Istega leta sta se začela izdajati dva tednika: pravni list „Hrvatska Hrvatom“ in koalicijski „Zlatarski tjednik“. Spodbujeno je zbiranje vinogradnikov, ki so delovali po celotnem območju od Zeline preko Zlatara do Ivanca. V tem času, leta 1877, Zlatar pridobi Prostovoljno gasilsko društvo, leta 1883 pa lovsko društvo. Prihaja do obogatitve javnega in družbenega življenja z gradnjo „gomvaonice“ Hrvaškega sokola, ki jo je naročil bistrički župnik dr. Juraj Žerjavić leta 1910. Leto kasneje je zgrajena tudi stavba Dekliške šole v Zlataru. Lastništvo je urejeno 1/3, brez bremen. Ste zainteresirani za ogled te zanimive priložnosti za nakup hiše v enem od najmirnejših delov Hrvaškega zagorja? Prosim, kontaktirajte me, da vam omogočim osebni ogled.