Parcela Zlatar

Stavbno zemljišče 2.279 m² v Zlatarju ob glavni cesti
Prodaja se atraktivno gradbeno zemljišče v Zlatarju, postavljeno ob glavno prometnico, idealno za stanovanjsko ali poslovno-stanovanjsko namembnost. Opis zemljišča: Vsi komunalni priključki (elektrika, voda, plin, telekomunikacije) potekajo ob zemljišču Priključek kanalizacije se nahaja na sami parceli Parcela je načrtovana in nasuta – pripravljena za gradnjo Povprečna širina: cca 39 m Dolžina: cca 65 m Ob parceli se nahaja nogostop, kar dodatno povečuje varnost in dostopnost Prednosti: Odlična lokacija ob glavni cesti Odlična vidljivost in dostop Primerno za družinsko hišo, večstanovanjski objekt ali poslovni prostor Urejeno in pripravljeno zemljišče brez dodatnih vlaganj Mesto Zlatar; kot najstarejši doslej znani podatek z imenom kraja se omenja posest Zlatharia v okviru družine Bedeković s konca 13. stoletja. Zlatharia je latinski oblik hrvaške besede Zlatar. Izvirna oblika imena današnjega Zlatara, kakor so jo izgovarjali ljudje, ki so takrat tam živeli, je bila Zlatarjeve ali Zlatarjevo. Obstaja več predpostavk o izvoru besede „zlato“ v imenu. Po eni naj bi bilo to zlato, ki se je v preteklosti pridobivalo iz potoka, ki teče iz Ivanščice čez zlatarski prostor. Po drugi naj bi izhajalo iz imena fevdalne družine Aranjoš (arany pomeni zlato), ki je v 16. stoletju gospodarila tem območjem. Tretja predpostavka je povezana s zakladom, ki so ga Turki, najverjetneje, zakopali v Zlatarskem polju v kraju, ki se še danes imenuje „Gradine“, kar je ostalo v spominu ljudstva na nekatere zgradbe, katerih današnji sled ni znan, a so v preteklosti obstajale. Posest „Zlathariju“ omenjajo popisi in obračuni davkov v Hrvaški v 15. in 16. stoletju, ki jih je izdal Institut za hrvaško zgodovino leta 1976. Leto 1533 v okviru posesti plemiške lastnine „Ostertz“ kot posest „domini Ludovici“, leta 1543 in 1544 kot posest Jurja Poljičanina. Leto 1566 „possessio Zlatar“ pripada družini Aranyassy in tukaj je ime Zlatar omenjeno v svoji današnji obliki. V obdobju od 10. do 14. stoletja vlada velika negotovost, zato so zgrajeni gradovi z utrjenimi debelimi zidovi na težko dostopnih višinah. Na pobočjih Ivanščice so se razporedili: Stari Lobor, Oštrc, Belec, Melem in Greben, pod njimi pa na podnožju najstarejše cerkvene župe v Loboru, Martinščini, Belcu in Zajezdi. Župa Belec se omenja že leta 1242, župa Hrašćina, Mihovljan, Lobor in Oštrc (s sedežem v Martinščini) leta 1334, župa Zajezda pa leta 1336. Konec 17. in v 18. stoletju oživljajo ravnice, kjer se končajo griči in ceste prenehajo biti vir strahu ter se začne rasti pomen območja zlatarske posesti. Dokaz temu je pravica do organizacije sejmov, ki jo je 25. junija 1659 leta kralj Leopold dodelil Zlatarju na prošnjo grofa Petra Keglevića. Sejem se omenja tudi leta 1433, ko je sejemno pravico od kralja Matije Korvina prejel borkovski plemič Grgur Fodroczy. Leta 1699 je središče cerkvene župe iz Martinščine preneseno v Zlatar, kjer je leta 1762 zgrajena nova župna cerkev. V tem obdobju fevdalci začnejo graditi nove, udobne stanovanjske zgradbe ter se pojavijo več kurij v samem Zlatarju in širšem območju Zlatara, v Loboru (danes Dom za odrasle), v Borkovcu (Mihanocić), v Ladislavcu (Neudorfer). V Zlatarju se križajo poti, ki povezujejo Zagreb in Varaždin, obvozeč Ivanščico in Medvednico, kar Zlatarju prinaša prednost. Ena pot obvozi Medvednico z vzhoda preko Kašine, skozi Zlatar in Golubovec ter po severni strani Ivanščice proti Varaždinu, druga pa obvozi Medvednico z zahodne strani pri Podsusedu ter preko Zlatara in Belca vodi z vzhodne strani Ivanščice proti Varaždinu. V 19. stoletju se Zlatar popolnoma uveljavi kot upravno, politično, gospodarsko in kulturno središče celotnega zlatarskega kraja. Leta 1842 se začne zgodovina zlatarske osnovne šole, ki je tesno povezana z zgodovino župe. Duhovnik Ivan Gundak je šolo ustanovil leta 1666 z nakupom zemlje, na kateri je zgrajena hiša za učitelja. Leta 1862 je zgrajena nova šola. Šola je takrat bila najlepša v Hrvaškem zagorju, danes pa v njej deluje Mestna knjižnica Zlatar. Po avstro-ugarski pogodbi (1867) in madžarski-hrvaški pogodbi (1868), zlasti v času banovništva Ivana Mažuranića, Zlatar postane občinsko in okrožno središče ter doživi največji upravni vzpon leta 1875, ko postane središče podžupanije, katerega status kasneje izgubi (1886), a ostane okrožno središče. Leta 1873 je v Zlatarju ustanovljena prva bralnica, ki je štela približno sedemdeset članov, prvi predsednik pa je bil izbran Đuro Rukavina. Leta 1907 je v Zlatarju uveden telefon. Ustanovljeno je bilo veliko društev in združenj, podružnica Hrvaškega sokola, kolesarski klub „Lastavica“ ter pevski in tamburaški zbor. Isto leto sta izšla dva tednika: pravni list „Hrvatska Hrvatom“ in koalicijski „Zlatarski tjednik“. Spodbujajo se zbiranja vinogradnikov, ki delujejo na celotnem območju od Zeline preko Zlatara do Ivanca. Leta 1877 Zlatar dobi Prostovoljno gasilsko društvo, leta 1883 lovsko društvo. Prihaja do obogatitve javnega in družbenega življenja z gradnjo „gomvaonice“ Hrvaškega sokola, ki jo je dal zgraditi župnik iz Bistrice dr. Juraj Žerjavić leta 1910. Leto kasneje je zgrajena tudi stavba Dekliške šole v Zlatarju. Lastništvo je uredno 1/1, brez bremen. Ste zainteresirani za ogled te odlične lokacije? Prosim, kontaktirajte me, da vam omogočim osebni ogled in spoznate vse, kar ponuja. Agencijska provizija se zaračuna v skladu s Splošnimi pogoji poslovanja, ki so na voljo na strani https://dogma-nekretnine.com/o-nama/opci-uvjeti-poslovanja. Nekretnino je mogoče ogledati izključno ob podpisanem posredniškem pogodbi, ki je temelj za nadaljnje ukrepe v zvezi s kupoprodajo in plačilom provizije, vse v skladu z Zakonom o posredovanju v prometu nepremičnin.